Odbojko je leta 1895 v zvezni državi Massachusetts v ZDA zasnoval profesor William G. Morgan. V Slovenijo je prispela leta 1926, dve desetletji kasneje pa je začela navduševati tudi Kanal.

Prvi stik z igro

Leta 1945 so Kanalci, ki so živeli v coni B, prvič videli ameriške vojake igrati neznano igro z žogo. Na »Placu« v Kanalu so vojaki napeli mrežo kar čez ulico in odigrali tekmo, ki je domačine povsem prevzela. To je bil trenutek, ko se je v kraju rodila radovednost do nove športne igre.

Mladi Ivan Lenardič je celo »posodil« teniško mrežo z ameriških igrišč na »Korpi« in jo skril, da bi jo kasneje uporabili. Henrik Ipavec, ki je bil že naslednje leto vodja športnih dejavnosti, je organiziral prireditve, z izkupičkom pa kupil športne rekvizite – med njimi nogometne drese, ki so jih pozneje priredili za prvo odbojkarsko ekipo.

Prvo igrišče in prve ekipe

Krajevni odbor je odstopil zemljišče pod železniško postajo, kjer je mladina spomladi 1947 s prostovoljnim delom zgradila prvo odbojkarsko igrišče. Drogova za mrežo sta izdelala Štefan Karnel in Ipavec, nanju pa so napeli Lenardičevo »pridobljeno« ameriško mrežo.

V okviru Fizkulturnega društva (kasneje preimenovanega v TVD Partizan) je nastala prva ekipa, v kateri so igrali Henrik Ipavec, Janko Čefarin, Ernest Lupinc, Anton Nanut, Jože Lazar in Anton Čargo. Odbojka je hitro zasvojila kraj: trenirali so vsak dan po kopanju v Soči, mrežo pa jim je kasneje priskrbela cementarna Anhovo.

Prvi nastopi

Leta 1948 so v Tolminu odigrali prvo uradno tekmo proti ekipi dijaškega doma, ki jo je vodil sodnik Lučko Paravan – sicer rojeni Kanalec. Čeprav so izgubili, jih to ni potrlo, ampak spodbudilo k še večjemu delu. Organizirali so turnirje po vaseh in iskali najboljše igralce.

Že leta 1950 so v Šempetru nastopili na okrajnem prvenstvu. Čeprav sprva niso dobili vabila, so kasneje dokazali svojo moč – na tekmi v Doblarju so tamkajšnje prvake premagali s 3:0. To je bil jasen znak, da se na Goriškem rojeva močna odbojkarska ekipa.

Vzpon v ligo

V začetku petdesetih let so igrali številne tekme proti ekipam iz vse Jugoslavije, organizirali domače turnirje in postopoma krepili znanje. Leta 1958 je padla odločitev: Kanal bo nastopil v II. slovenski ligi. Skepticizem, da je kraj predaleč, je hitro razblinil tedanji kapetan reprezentance, ki je dejal: »Od Kanala do Maribora je prav tako daleč kot od Maribora do Kanala.«

Leto 1959 je bilo prelomno – Kanalci so v Kamniku na kvalifikacijah dosegli izjemen preobrat proti domačinom in se prvič uvrstili v I. slovensko ligo. Navdušenje v kraju je bilo nepopisno: na železniški postaji jih je pričakala množica z »anhovsko pleh muziko«, igralce pa so navijači nosili na ramenih vse do »Placa«.

Zlata šestdeseta

V šestdesetih letih je Kanal postal sinonim za vrhunsko odbojko v Sloveniji. Leta 1960 so kot novinci v prvi ligi osvojili odlično 3. mesto, leta 1964 pa celo naslov slovenskega republiškega prvaka. Na kvalifikacijah za vstop v zvezno ligo so se pogumno kosali tudi z najboljšimi jugoslovanskimi ekipami.

Pravi duh kanalske odbojke so ustvarjali navijači – med njimi celo stare »nune«, ki so po maši prišle pogledat zadnje sete in bodrit svoje vnuke. V Soči je bila tuš kabina, slačilnice pa so predstavljali hišni hodniki ali garderobe, ki so jih varovali mladi navijači.

Salonit Anhovo in novi časi

Leta 1971 so zgradili novo telovadnico, ekipa pa je spet osvojila naslov slovenskega prvaka in se uvrstila v II. zvezno ligo. Takrat so se začela pogajanja s cementarno Salonit Anhovo, ki je postala pokrovitelj kluba. Ekipa je prevzela ime Salonit Anhovo, kar je pomenilo začetek nove, profesionalnejše dobe.

Sledila so leta menjav generacij, vzponov in padcev. V osemdesetih so mladinci in pionirji osvajali državne naslove, člani pa so se borili v drugi zvezni ligi. Leta 1987 so ob 40-letnici kluba osvojili naslov zimskega prvaka Slovenije.

Samostojna Slovenija in evropski preboji

Osamosvojitev Slovenije je prinesla novo poglavje. Leta 1993 so Kanalci osvojili pokalno prvenstvo, leto kasneje pa prvič tudi naslov državnega prvaka v samostojni Sloveniji. To je bil začetek zlate dobe devetdesetih.

Salonit Anhovo je postal redni udeleženec evropskih tekmovanj. Merili so se s CSKA Moskva, Modeno, Panathinaikosom, Vojvodino in mnogimi drugimi. Leta 1997 so v ligi prvakov dosegli izjemno 5. mesto, kar je bila ena največjih senzacij slovenske klubske odbojke.